Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija

Kriterij.si, 19. junij 2019 ― Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Wed, 06/19/2019 - 10:01 Prostor – z dodatkom prostora B in avditorija Predstava Tri verzije prostora, ki so jo ustvarile Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis in Tina Valentan, se, kot je vidno iz naslova, poigrava s prostorom in njegovimi modifikacijami. Pred nami se odvijejo trije deli, ki sicer med sabo niso ostro ločeni, ampak so vseeno dokaj samostojni. Trikrat se spremeni projekcija, trikrat se očitno spremeni postavitev papirnatih kvadratov, ki so na odru, celo kostumi doživijo tri manjše spremembe, na vsaki plesalki svojo. Projekcija Valerie Wolf Gang, pri kateri gre za razmeroma počasi premikajoče se oblake, doda odru in plesalkam neko linearno, enakomerno energijo, vse se premika malo bolj, kot bi se sicer, deluje kot četrti nastopajoči, a ni v nobenem trenutku ekscesivna. Poleg tega ni vedno prisotna, prav tako ni vsakič, ko je prisotna, enaka, ob vsaki pojavitvi se malo spremeni. Njena prisotnost je glavni vidik, ki celoto deli v dele, prav tako pa seveda vpliva na osvetlitev odra. Element, zaradi katere je predstava že na prvi pogled predstavo samosvoja, pa je scenografija. Prej omenjeni papirnati kvadrati so sestavljeni iz kroglic zmečkanega papirja, ti pa v kvadratne plahte. S temi plesalke manipulirajo, po prostoru jih premikajo s pogostimi postanki, ko se gibljejo predvsem okrog njih. Plahte se v času predstave zgradijo v več različnih struktur, a trikrat tvorijo vsakič malo popolnejšo celoto. Kot gledalki mi je bilo zelo prijetno na koncu videti celoten stolp, hkrati pa bi odločitev, da strukturo povežejo s pomočjo vstavljanja čevljev in predhodno odpadlih kroglic in način, kako so se tega lotile, označila za rahlo humornega, kar je predstavi dodalo še občutek sproščenosti. Taka, torej sproščena, je bila večinoma tudi kakovost gibanja nastopajočih. Po prostoru so se gibale lahkotno brez
Mark Rothko na Dunaju

Mark Rothko na Dunaju

MMC Gledamo, 18. junij 2019 ― Rafaela, Jana van Eycka in še kar nekaj mojstrov so morali umakniti, da so v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju naredili prostor nekaj več kot 40 platnom Marka Rothka. Tolikšne koncentracije njegovih del tako blizu verjetno zlepa ne bomo več videli.
Primož Čučnik: Piš čez sen / Antonio di Benedetto: Zama

Primož Čučnik: Piš čez sen / Antonio di Benedetto: Zama

ARS S knjižnega trga, 17. junij 2019 ― Geoff Dyer: But beautiful / Freddie Rokem: Filozofi in gledališčniki V oddaji S knjižnega trga bomo govorili o pesniški zbirki Primoža Čučnika Piš čez sen, romanu Antonia di Benedetta Zama, dokumentarnem delu Geoffa Dyerja But beautiful in knjigi Freddieja Rokema Filozofi in gledališčniki. Recenzije so napisali Goran Dekleva, Simon Popek, Gregor Podlogar in Marija Švajncer.
Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven / Jacques Prévert: Besede

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven / Jacques Prévert: Besede

ARS S knjižnega trga, 10. junij 2019 ― Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti / Borut Korun: Utopija in resničnost V oddaji S knjižnega trga nas čakajo roman Jedrt Lapuh Maležič Vija vaja ven, pesniška zbirka Jacquesa Préverta Besede, avtobiografski roman Mathieuja Lindona Kaj pomeni ljubiti in knjiga Boruta Koruna Utopija in resničnost. Recenzije so napisali Martina Potisk, Nina Gostiša, Andrej Lutman in Marjan Kovačevič Beltram.
V gozdu: Kinderschreck

V gozdu: Kinderschreck

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. junij 2019 ― vir slike: modrijan.si Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu, najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec. Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo. Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi faktično dogodenega in za trenutek ustvarja tudi iluzijo, da za vsem obstaja
Požiganje

Požiganje

MMC Gledamo, 7. junij 2019 ― Film Požiganje je nastal po kratki zgodbi japonskega pisatelja Harukija Murakamija, ki v svojih delih iz na videz običajne pripovedi zgodbo vedno znova razplete na tako ali drugače skrivnosten način, pri tem pa osrednjo vlogo igra ravno vzdušje.
še novic